Reportaže:

Smiljan Fras: Norčija na kvadrat
Ivan Kobal: En mojih najbolj norih podvigov
Miro Jerenec: "Po toči je lahko modrovati ali o čem sem razmišljal..."
Andrej Hajnc: "Gore so moja ljubezen! Kolo imam rad. Vode se pa..."
Sandi Bitenc: Od »gorskega« do »podvodnega« Triglava
Boris Strmšek: Sonce in dež neskončnih kilometrov
Boris Strmšek: Trudim se da ne bi utonil pred obalo (članek iz Večera)
Prispevek o Projektu -2901. Tele M, oddaja V objektivu. 31.8.2006, 20.00

5. november 2006

Norčija na kvadrat

Avtor: Smiljan Fras

Prizanesljivejši znanci in prijatelji so to imenovali norčija na kvadrat, bolj kritični – delno premaknjen tip - , tretji – že kar porogljivi – pa norec brez primere, ko sem jim povedal, da se bom pridružil desetim prijateljem, ki se pripravljajo na projekt 2901.

Pred odhodom o Triglavu nisem vedel skoraj ničesar. Menda samo to , da je najvišji vrh Slovenije. O kolesarjenju pa sem že nekaj vedel, ker sem se tu pa tam odpeljal z domačega dvorišča do bifeja na pijačo. Tudi o potapljanju na dah sem mislil, da nekaj vem pa ni bilo tako. O tem bo nekaj več napisano v nadaljevanju.

Preden se skupaj odpravimo na pot, naj še opišem, kako smo se našli. Predvsem so nas združili, mladostni avanturizem in presenetljivo neproblematične žene. Mladostni avanturizem je sicer privrel na dan z rahlo zamudo, vendar se mu nismo mogli upreti. V vsakem moškem pač živijo sanje o neskončni divjini, spopadu z divjimi zvermi, o plezanju na visoko goro… Kar zadeva presenetljivo neproblematične žene, pa mi še danes ni jasno, kako to, da so se strinjale z našo pustolovščino. Psihologi bodo brez dvoma imeli dovolj dela.

V ekipo sem prišel po naključju, ki pa niti ni bilo pravo naključje. Z Mirotom – lastnikom Fitnesa- sva namreč že več kot deset let prijatelja. Preden potrenirama rada spijeva vsak po eno kavico. In ker sva resna možaka, se ob kavici nisva pogovarjala samo o ženskah, temveč tudi o različnih športnih dogodkih, ki so se zvrstili in, ki se še bodo. In tako je beseda nanesla pogovor o projektu, ki se pripravlja. Nad projektom sem bil zelo navdušen. Nikoli še nisem bil na Triglavu, in tudi prekolesaril še nisem toliko, pa tudi na 37 m na dah še nisem šel. V tem občudovanju pa se nama je čez čas pridružil še Ivan Kobal.

Ker vsako zadevo vzamem maksimalno resno , sem tudi projekt vzel zelo resno. Ne samo po športni plati, ampak tudi po organizacijski. Pridobivanje sponzorskih sredstev (pisanje prošenj). Kar se pa treningov tiče pa sem te podvojil. Ker sem bil brez kolesa sem se odločil, da kupim univerzalnega. Odločil sem se za treking varianto. Skoraj vsaki dan sem prekolesaril 60 km. Kot je bilo rečeno naj bi bila kolesarska pot dolga cca 160 km (po italijanski strani). Sem prevozil tudi ti razdaljo (okrog Pohorja), ki mi je kar uspela. Probleme sem imel zadnjih 30 – 40 km. Ker mi je zmanjkalo energijskih ploščic sem zgubil na moči. Te napake si na projektu nisem privoščil. Za to je poskrbela spremljevalna skupina.

Pa še nekaj o mojih alpinističnih podvigih (smeh), če izvzamemo smučanje na višini 3500 m je moj osvojeni najvišji vrh Snežnik (1800 m).

Sedaj pa še nekaj o prostem potapljanju. Ker sem že precej časa potapljač (z jeklenko) sem mislil, da bo to potapljanje za mene mačji kašelj. Pa sem se krepko zmotil. Pa gremo po vrsti.

Sandi (državni prvak v prostem potapljanju) nam je organiziral treninge v Pristanu. Pokazal nam je tehniko vdiha in izdiha (do sedaj sem to delal čisto mimo). Nato smo imeli preizkus v statiki. Z enim vdihom sem pod vodo zdržal 4,03 min (ko to pišem sem mejo osebnega rekorda postavil na 4,30 min), v dolžino s plavutmi pa sem z enim vdihom preplaval 83 m. nato pa so se mi začele pojavljati majhne težave. Nisem mogel pravilno izenačiti pritiska. Pa sem mislil, da je to prehodne narave, da bo do odhoda na morje že boljše. Pa ni bilo tako. Na morju (sveti Jurij) sem se tri dni mučil (prišel sem največ do 10m), da sem se četrti dan potopil do 20 m. Pa je bilo vse v glavi. Naslednji teden smo bili v Stinici. Ti potopi so bili pa že ta pravi. Vsi so bili pod 20m. Eden celo 30 m (v idealnih pogojih). Ampak še vedno se nisem potopil na 37 m, kot znaša najgloblja točka slovenskega primorja. Na projektu sem še skoraj do zadnjega upal, da se bom lahko potopil na dah. Pa sem na koncu ugotovil, da bi to pri pogojih, ki so takrat bili bilo zelo nevarno (slaba vidljivost na globini 20m). Ker smo zaradi slabega vremena projekt prestavili za štirinajst dni, sem se projektu skoraj odpovedal. Pa sva z drago prestavila že skoraj plačan dopust v Grčiji na kasnejši datum. Zato se ji zahvaljujem zaradi njenega razumevanja. In upam da to ni bila samo njena muha enodnevnica (smeh).

Končno je napočil tisti dan D. Sedaj pa gre za res. Povratka nazaj ni. Marsikaj je že napisanega zato ne bom odkrival tople vode. Probal bom napisati kako sem to pot doživljal sam.

Kot otrok sem se veselil te poti na Triglav, ker mi je bila to prava neznanka. Neokrnjena narava. Zaradi slabega vremena smo bili skoraj sami na tej poti. Do Kredarice smo potrebovali nekaj manj kot 4 ure. Moram priznati, da nisem bil čist nič zmatran (treningi so naredili svoje). Pa tudi moje koleno je zdržalo vse te napore. Ker se težko privajam na neznano okolje (prve dni težko spim) sem tudi to noč prebedel tako kot večina sotrpinov. Pot, ki se je nadaljevala iz Kredarice do Aljaža ob dveh ponoči je bila za mene idealna. Ne vidiš nič okoli sebe razen tisto malo svetlobe, ki ti jo daje naglavna svetilka. Na vrhu so me krstili. Kot se to spodobi za guštera. Sestop proti Doliču pa mi je že postajal rahlo naporen. Koleno je začelo rahlo boleti. Pot pa se je vlekla kot jara kača. Nikoli konca. Tisti pri močeh so zadnje kilometre pretekli. Jaz z ostalimi z pospešenim tempom za njimi. Kako srečen sem bil, ko sem videl spremljevalno ekipo. Eden redkih sem bil, ki ni dobil žuljev razen boleča kolena.

Ko sem stopil na kolo je bil to pravi balzam za noge in telo. Ne da se to opisati. Pot nas je vodila mimo Bovca (po dežju) do Nove gorice. Tam se je polovica ekipe odpeljala po slovenski (daljši trasi 190 km) , mi smo šli pa po Italijanski ( krajši trasi 160 km ). Pa se je na koncu izkazalo, da smo imeli napačne podatke glede kilometrine. Slovenska trasa je prevozila 211 km, mi po Italijanski trasi pa 191 km. Tak, da smo v Piran prišli v zgodnjih popoldanskih urah. Ker je bila druga slovenska ekipa še daleč od Kopra smo se odločili, da opravimo potop. Jaz, Miro, Andrej in Strmina smo do 350 m oddaljene boje odplavali. Ivan se je tja odpravil z čolnom, ker je slab plavalec (smeh). Prva sta se hotela potopiti Miro in Andrej. Pa so ju začeli grabiti krči v mišicah na nogah. Zato smo se potopili mi trije Ivan, Strmina in moja malenkost. Sam potop ne bi bil nič posebnega, če mi ne bi Ivan pobegnil v globino sam. Kar je bila neumnost saj je začetnik v potapljanju (P1) pa še vidljivost je bila na nuli. Ampak se je na koncu vse izteklo dobro. Cilj tega projekta je bil dosežen. V štiriindvajsetih urah smo priplezali na Triglav , prekolesarili do Pirana in na koncu se potopili na najglobljo točko. Vse to bi bilo težko izvedljivo če ne bi imeli sponzorjev in spremljevalcev. Ki se jim zahvaljujem. Posebej pa še moji Bojani.

24. oktober 2006

En mojih najbolj norih podvigov (pa jih niti ni bilo tako malo)

Avtor: mag. Ivan Kobal



nedelja, 27.08.2006

Ko sem malo pred Pragom na vzponu iz doline Vrata srečal Hrvata, ki se je spuščal in me ves preplašen vprašal, »ali je ta pot dol ves čas tako nevarna«, sem se zavedel, da naša nočna pustolovščina vzpona na vrh Triglava in spust v dolino Zadnjica sploh ne bo šala. Kaj sploh delam tukaj? Petnajst let in petnajst kil imam več skoraj od večine udeležencev.

Kake pol ure pred Kredarico je pričelo deževati in preudarno sem prijemal vsak klin posebej. Pa ne samo zaradi varnosti. Fantje iz prve skupine, ki so me dohiteli pri kozorogih in odbrzeli naprej, so mi rekli, da moramo varčevati z močmi in priti na Kredarico čim bolj spočiti. Ni mi jasno kako so oni varčevali z močmi, ko pa so šli po skalah ko gamsi? Lepo, zmerno in previdno sem po dobrih treh urah dosegel Kredarico. Nekaj pred sedmo zvečer je prispela še druga skupina in naša skupina desetih pogumnežev, udeležencev projekta 2901 je bila zbrana na Kredarici, na startu. Preoblačenje, hrana (hvala mama in žena za vse dosedanje dobrote, ko bi vidve videle in okusile, kako nikakva in draga je hrana v planinah), pijača in počitek. Nihče ni spal, najprej malo zajebancije in vicev, potem kruljenju podobno prepevanje najbolj zavzetih planincev po hodnikih, na koncu pa tiho razmišljanje o podvigu. Budilke so bile nepotrebne. Ob dveh zjutraj smo startali.

Naš cilj: boja, ki označuje najglobljo točko slovenskega morja pri piranski Punti, pred tem pa hop na vrh Triglava in pune v dolino.

Vzpon je vodil izkušeni alpinist Boris. Pod zvezdami nam je hojo popestrila mokrota večernega dežja, ki se je spremenila v led. S svetilkami na glavah smo previdno osvojili vrh. Jure je po popapcani joti poskrbel, da smo mu lahko sledili v temi tudi, če ga nismo videli. Na vrhu smo na hitro opravili obvezen krst za triglavske nedolžneže, se fotografirali in razgledali po prečudovitem zvezdnem nebu ter se nemudoma spustili proti Tržaški koči na Doliču. Potem smo po Mulateri šibali v dolino Zadnjico. Spust je bil z vsakim korakom bolj peklenski, na koncu smo skoraj tekli. Lepo so me pekli prsti na nogah in trpele so ravno tiste mišice na mečih, ki jih najbolj potrebuješ na kolesu. Ko se je zdanilo, sem pošteno brcnil v večji kamen in palec je dobil svoje, moral sem malo zabremzati, ki še je Piran? Andrej me je velikodušno spremljal zadnje kilometre, kmalu sva srečala Mirota, ki si je preobuval zažuljene noge. V dolini nas je čakala spremljevalna ekipa, lepo naspana in spočita.

Večina nas je imela specialke, tako nas je čakala še hitra hoja ali tek do asvaltne ceste, ki se spušča iz Vršiča. Tik pred asvaltom me je pričakal in odrešil jutranjih trebušnih težav čisti Dixie. Kako odrešenje, svaka čast Zavodu Triglavski narodni park! Sledilo je mrzlično preoblačenje in preobuvanje, jutranjega hlada sploh nisem čutil. Preoblačenje in priprave na kolo so vzele kar dobre pol ure časa, dobre pol ure pa še kava in čaj v gostilni v kraju Soča, kjer bi nas raje nagnali, kot pogostili, saj smo jih zmotili pri mirnem jutranjem nedeljskem ritualu. Tipično za slovenski turizem. Kratek posvet s spremljevalci in ob devetih smo z uro zamude končno krenili proti Novi Gorici. Vreme se je kujalo in dež nas je škropil do Tolmina. Kolesarski del projekta smo očitno vsi podcenjevali. Jaz še posebej, saj sem imel prvo krizo že pri trdnjavi Kluže, ko me noge sploh niso več ubogale, v hrib sem gonil kot zabit. Pa sem se na bicikl najbolj pripravljal in pred podvigom sem se čutil na biciklu suverenega. Skupina je šibala dalje, jaz pa sem ostal sam. Panika? Ne, niti pod razno se ne dam! Nič druga mi ni preostalo, kot da izkoristim svojo težo in maksimalno ženem pod breg. Na srečo me je občasno vzpodbujala naša spremljevalka Bojana, ki me je prepričevala, da sem tik za drugo skupino. To sem dohitel po divjem slalomu po mokri cesti, med gručo kolesarjev turistov pri Kobaridu. No po resnici so me fantje malo počakali, še zdaj sem jim hvaležen. Strmini tudi, da mi je dal pri slapu Boka power gel. Za domačine in turiste smo bili prava atrakcija, ne samo zaradi spremljevalnih vozil in enakih dresov, ampak sta bila posebna atrakcija Miro in Andrej, ki sta vozila tandem. Od Kobarida dalje se mi je dobesedno vtrgalo in uspel sem držati tempo naše skupine, nekaj časa sem jo celo vodil. Izpustil sem postanek v Tolminu in ga dobesedno sam odkuril proti Novi Gorici, proti soncu. Drugi so imeli pavzo, jaz pa z vso trmo na pune naprej. Skupina Italija, ki me je dohitela v Anhovem, me je vzpodbujala in potegnil sem maksimalno naprej. Noge so delovale kot stroj, kriza je bila pozabljena. V Novo Gorico bi prišla skupaj s Smiljanom takoj za prvo grupo, če jaz ne bi neprevidno zavil proti železniški postaji. V Novi Gorici je bil kraj manjšega postanka. Vozili smo že polne tri ure, povprečje preko 30 km/h, pojavili so se prvi krči, nujno bi potreboval masažo nog. Andrej mi je namešal neko čudežno pijačo, da so krči vsaj za nekaj časa minili. V Novi Gorici je padlo name dodatno breme. Fantom sem obljubil, da nas bom vodil po Italiji. Marsikam se danes enostavno pripelješ z avtom. S kolesom, pa je to že prava umetnost, sploh, če se ti mudi. Očitno mi je kar uspelo, zadeli smo pravi mejni prehod in cesto proti Trstu, sicer me Andrej ne bi klical ivan-via.michelin.com. Pot čez Italijo je bila pestra. Najprej dol proti obali, nato pa ob morju, od koder se je že videl Piran tam daleč med oblaki. Ohladil nas je naliv tik pred Trstom. Pubeci so bili malo jezni, ker sem prešprical postanek pri Miramari in jih počakal v mestu pri železniški postaji. Trst še vedno dobro poznam, saj sem imel tam teto in sem v njem preživel nekaj počitnic. Kljub temu je pot precej zapletena, mesto je ogromno. Zato smo se malo znašli. Tako, da smo »zašli« na kratek krak avtoceste. Smiljan je verjel, da so Italijani tako prijazen narod, ker so nam trobili in mahali, pa je bilo to zaradi naše nore drznosti in vožnje po avtocesti. Tako smo se končno prebili do mejnega prehoda Škofije. Takoj za mejo pa pravi šok. Kolesarska steza zavije takoj za mejo v strmi breg, ki ga po moje brez zaleta zmorejo le kolesarji Protura. Po moje načrtovalci kolesarske steze skozi, ali bolje rečeno mimo Kopra, niso nikoli sedeli na kolesu, sicer jim ne bi uspelo sestaviti takega labirinta. V tem labirintu je poskrbel Smiljan z gumidefektom za neplanirani počitek. Svaka čast spremljevalcem, ki so se pojavili v desetih minutah. Kolo je bilo popravljeno in cukra na koncu 192 kilometrskega kolesarjenja sta bila vzpona nad Izolo in proti Belemu križu. Shit! Dva dni po podvigu sem izvedel za kolesarsko pot skozi bivši železniški tunel pri Izoli in Strunjanu! Utrujenost na Punti me je navdajala z dvomom ali se bom po vsem tem še sploh sposoben potopiti v globino 37 m. Na obali smo očitno vzbujali veliko pozornosti domačinov in turistov, saj so radovedno opazovali skupino kolesarjev, ki se urno oblači v potapljaške obleke in odplava ven na odprto morje. Izkušeni potapljač Andrej na čolnu, ki je v Piranu čakal na nas celi popoldan, nas je pripravil na potop in nam pomagal pri opremi. Tudi psihološko je Andrej dobro vplival na nas utrujene kolesarje. Miro je pred potopom moral počivati zaradi močnih krčev. Zato smo trije dobili prednost. Dol do mulja, skozi najbolj kalno vodo v Jadranu, je šlo gladko proti pričakovanju. No Boris je imel akvarij pod masko, da mu je moral Smiljan malo pomagati. Na mene pa je bil jezen, ker sem se spustil do dna kar sam. Po potopu sem priznal, da sva se narobe razumela in da je bilo to iz vidika varnosti pri potapljanju velika neumnost. Ko smo se vrnili na obalo, so nam čestitali spremljevalci in kolegi iz skupine Slovenija. Za njimi je bilo dobrih 220 km kolesarjenja, pot čez Kras se jim je pokazala v dosti grši luči, kot so pričakovali. Našega radijskega komentatorja Marka, ki je znan po vzdržljivostnih vragolijah in športnih podvigih, je pot čez Kras popolnoma izčrpala, čeravno je bil kolesa vajen, ko je junija pred svetovnim prvenstvom v nogometu v družbi z Jožetom prekolesaril iz Maribora v Munchen na otvoritveno tekmo. Ker se je bližal sončni zahod so fantje pohiteli na točko potopa. Vsaka čast Sandiju in Juretu, ki sta se na točko -37m potopila na dah. Sledilo je kratko slavje, podelitev diplom in obvezno fotografiranje pred radovednimi opazovalci. Za nami je bilo sedemnajst ur fizičnega in psihičnega napora, če ne štejemo vzpona na Kredarico tik pred tem. Zato nam je bilo mučno pospravljanje opreme in transport le te do avtomobilov. Še danes smo hvaležni našim spremljevalkam in spremljevalcem, brez njih ne bi šlo! Delovali so kot profesionalni team, kot da to počnejo vsak prosti vikend. Močno utrujeni smo uspeh proslavili ob zasluženi pici v Portorožu. Gorazda so po nekaj minutah vožnje iz Pirana pri sedenju v avtu zvili taki krči, da smo ga morali skoraj nesti v picerijo.

Na poti proti Mariboru so bili budni samo štirje šoferji.

Ob sedmih zjutraj sem vstal in šel normalno v službo. Ko sem se pogledal v ogledalo oblečen v službeni gvant, kar nisem mogel verjeti, da sem pri svoji letih še sposoben vzganjati take neumnosti in dosegati take odkačene športne podvige.

Pa saj jih sam brez klape iz Forme, H2O tima in spremljevalcev nikoli ne bi.

Zato vam vsem HVALA!

19. oktober 2006

"Po toči je lahko modrovati ali o čem sem razmišljal po projektu"

Avtor: Miro Jerenec

Projekt, ki smo ga izvedli je opisan že na dolgo in široko. Zato se bom jaz malce pozabaval z razlogi, zakaj je do projekta sploh prišlo.

Kot je že napisal Andrej, smo po spustu z Mont Blanca doživljali katarzo, razsvetljenje ob spoznanju, da je možno z voljo in vztrajnostjo (brez dobrega vodiča rajši sploh ne poskušajte - nas je vodil Boris Strmšek) osvojiti tudi takšno goro. .Osvojitev gore, o kateri smo bili vsi prepričani, da jo je nemogoče osvojiti. Skratka, moraš biti vrhunski alpinist, da lahko o tem sanjaš. Mi smo zmogli in svoje meje pomaknili korak dalje. Besede so seveda nanesle tudi na to, kaj naj bo naslednji podvig.

Ob pivu zadovoljni modrujemo, govorimo drug preko drugega in nekdo se spomni na idejo, ali je možno v enem dnevu osvojiti najvišjo in najnižjo točko. Za nas v tistem trenutku je bilo možno vse. Mala malca. Če nebi bili tako daleč bi verjetno kar šli… Da ne bom preveč pametoval. Ko smo prišli domov smo vsi padli v vsakdanji ritem življenja in kot vsi pred nami smo idejo potlačli nekam v podzavest. Moja sreča je, da sem lastnik fitnes centra in s tem dnevno prihajam v stik s športniki in rekreativci. Ljudmi, ki jim preživljanje prostega časa predstavlja gibanje in potenje, ne pa samo posedanje po kafičih in pred televizorji. Ko sem omenil idejo o našem podvigu Sandiju, jo je takoj zagrabil. In mislim, da je glavni krivec, da smo sploh izvedli ta projekt on. Torej moji sotrpini, če ima kdo neporavnane račune glede žuljev in ostalih ran, krivec je znan.

Navdušenje, ki je zajelo skupino mladeničev je poneslo tudi mene. Kar naenkrat sem imel pred seboj cilj. Zaradi tega projekta sem to leto več kolesaril, tekel, treniral potapljanje na vdih, kot običajno. Nekatere stvari so nam samoumevne. Češ, potapljanje na vdih to pa res ni nekaj posebnega. Glede na to, da sem vsestranski športnik, da se ukvarjam z mnogimi adrenalinskimi športi vam povem, da so potapljači na vdih posebna pasma. V vseh ostalih športih lahko stvari nekako predvidevaš, načrtuješ, si pozoren na nevarnosti, ki prežijo nate. Tukaj pa vse traja minuto ali malo več. Nikakor pa ne več kot dobrih 8 minut. To je čas, ki nas loči do naslednjega vdiha. Odločitev, nadaljevati potop ali ne sprejmeš hipoma. Napotki, sprosti se, pomiri telo, koncentriraj se se slišijo preprosto. A kako se naj sprostim, če ne smem in ne morem dihat? In si predstavljate – ko si 25 m globoko je to tako, kot da ste v Pristanu preplavali mali bazen po dolžini, sedaj pa morate še nazaj. Torej želim samo to povedat, da osnovna ideja, potop na vdih ni bila realna. Vsaj za nas, ki se s tem ne ukvarjamo resno - tako kot Sandi in Jure. Da se vrnem k projektu. Osebno nisem dvomil v uspeh. Kajti 24 ur je dovolj časa, da se projekt izvede z veliko rezerve. Bolj sem bil v skrbeh za vse, ki niso planinci. Pohod na Triglav je kar solidna tura. Dovolj velik zalogaj za en dan, ne pa da še nadaljuješ s kolesarjenjem in potapljanjem. Ker mi je bilo jasno, da bo največji sovražnik čas, ki ga bo potrebno prebiti na kolesu, sem Andreju predlagal, da greva z mojim tandemom. Tukaj se mu moram zahvalit za pokončno držo, da ni snedel besede, čeprav so vsi po malem pritiskali, češ, zaradi trme ne boš izpeljal projekta. Kdo pa je že videl, da lahko toliko prekolesariš na tandemu. Toda glej ga zlomka, čas na kolesu nama je minil v sproščenem pogovoru in mislim, da sva kar nekaj stvari predebatirala in na njih pogledala z drugega zornega kota. Pomembno je da znamo prisluhnit drugim. Odločitev moramo vedno sprejeti sami, toda v veliko pomoč ti je lahko pogled s strani. Razlika v letih prinaša obema koristi. Andrej koristi moje izkušnje in določenih napak ne rabi narediti, ker sem jih že jaz in mnogi pred mano, jaz pa imam možnost pogleda na določene stvari z očmi mladeniča, ki je za svoja leta presenetljivo izkušen in mož načel, kar je danes žal redko.

Eden od razlogov, da sem s takšnim navdušenjem sodeloval v projektu je ta, da sem ga izpeljal z fanti, ki imajo tako pozitiven odnos do športa in ne nazadnje tudi do življenja. Kajti smisel je da našo pot od točke A do točke B napolnimo s čim več trenutki, ki dajejo smisel življenju. In moja izkušnja je, da je to vsaj pri meni, vedno povezano z naporom. Kako lahko nekdo ve kako je fino sedeti na Punti v Piranu, ko je za teboj vzpon na Triglav in 191 km kolesa? Kako lahko veš, kako je lahko prijetno toplo, če te nikoli ne zebe? In kot je dejal nekdo, kdo se bolj veseli življenja kot tisti, ki ga izpostavlja? Torej, vzpon in spust s Triglava sta bila super. Jaz sem naredil napako in semobul gojzarje za visokogorje. Posledica je bil velik žulj. Tako, da sem na mulatijeri sezul gojzarje in obul tevike. Res sem bil smešen, toda noge so se veselile.

Stanje nog sem ocenil lahko komaj po sezuvanju in pogled na žulj mi ni bil v veliko vzpodbudo. Toda želja je bila večja od bolečin, kožo, ki je odstopila sem odtrgal, preko nalepil hansaplast in nogo porinil v kolesarski čevelj. Solze sem obrisal naskrivaj, da ne bi kdo podvomil vame. Potem pa razodetje. Kolesarjenje je pravi balzam za telo. Naenkrat nobenih bolečin, utrujenosti. Kar naenkrat smo vsi bili v naletu. To so trenutki, ko smo enostavno vedeli, da nam mora uspeti.

Ko smo prikolesarili v Piran sem jaz v glavi z akcijo končal. Glede na to, da se potapljam že več kot deset let, sem v glavi imel predstavo, da bo to mala malca. Kako sem se zmotil! Ko sva z Andrejem priplavala do čolna, sem prosil Furmana, da prečekira Andreja, meni pa naj da opremo kar v vodo. Ko pa sem se želel obleči in sem dvignil opremo v zrak, sta me zgrabla krča v obe nogi. Res je letos bilo mnogo krčev v jadranu. Torej, komaj sem se zvlekel do čolna in z muko na njega. Zase sem vedel, da bom šel do dna pa magari brez plavuti. A kaj, ko je bil zmano še Andrej. Po kratkem počitku sva odložila plavuti in šla brez njih. Povedat moram, da je res hecen občutek, ko hodiš po dnu . Dvig je že bil lažji, a odgovornost nič manjša. Si predstavlajte, da bi se kaj zgodilo, Andrejeva Majda pa mojstrica te-kwan-do-ja? Nisem si smel privoščit nobene napake.

Hecam se, ni bilo tako nevarno. Je pa bilo resnično neprijetno. Ko misliš, vse sem že opravil samo ta potop. Pa ti nastane takšen problem.

Posebno zahvalo bi namenil spremljevalni ekipi z Andrejem Furmanom na čelu, da se mu je ljubilo žrtvovati nedeljo za nas in istočasno še vleči čoln na morje.

Kaj pa sedaj? Vprašanje, ki mi ga mnogi zastavljajo. Menim, da bomo izpeljali še kakšen projekt. Dejstvo pa je, da se takšnih projektov ne lotevaš zaradi projektov samih. Ampak se mora sprostiti določena pozitivna energija… in pri tem projektu se je.

Še enkrat bi se zahvalil vsem, ki so nam stali ob stani kajti zaradi takih dejanj smo boljši. Hvala!

13. oktober 2006

"Gore so moja ljubezen! Kolo imam rad. Vode se pa morda tudi navadim?"

Avtor: Andrej Hajnc

Projekt bom poskušal opisati skozi svoje občutke. Nisem hotel opisovati poti, to smo že naredili.

Avgusta 2005 se povzpnemo z Borisom, Mirotom in Robijem na Mont Blanc- to ni hvala ampak, po mojem mnenju naš začetek Projekta. Boris govori o stari ideji, katero hitro zagrabimo. Predvsem Miro zadeve zagotovo ne pozabi, o tem govoriva še velikokrat. Takrat se kot morski deklici pojavita v fitnes Formi Sandi in Jure. Evo norci so na kupu! Potapljači, alpinisti, planinci, kolesarji, ljubitelji podvigov. Zadevo nastavimo, in začnejo se priprave. Kot pri vsaki stvari, najbolj uživam v pripravah na vse projekte; načrt poti, fizične priprave, poskrbeti, da bomo preskrbljeni z dovolj energije, to so stvari, za katere je bilo v prvi vrsti potrebno poskrbeti.

Zakaj na tandem? Miro predlaga, jasno, Hajnc pristane, bolj je drugačno boljše je! Vsi mi po tihem govorijo: »Hajnc, kaj ti je tega treba, vozi specialko!«. Kar sem Mirotu obljubil, to bom tudi naredil. Vozila bova tandem! Treningi gredo po načrtu, ne dvomim v sebe, samo vode me je strah. Res! Trdim se, še enkrat hvala »vodnemu team-u«, Sandi, Jure, Miro in Andrej!

Nastopi dan, ko bomo zadevo naredili. Cel teden smo pridno jedli, vsi vsaj 2kg težji, glikogenske rezerve so polne, da preko teče. Pot na Gorenjsko je polna veselja. Še ne čutim adrenalina. Začnemo vzpon do Kredarice. Kot vedno na začetku, se tudi takrat vprašam, zakaj hodim v planine, če pa je težko!? Ko se ozrem proti NAŠEMU OČAKU imam odgovor, ker je lepo, ker je energija, ker brez tega pač ne gre!

Kredarica- prve asociacije: preveč veseli planinci (jasno nisi Slovenec če ne greš gor, po možnosti z »gajbo pira«) in smrad »neuspelega« stranišča na Kredarici. Malo za šalo! Gremo spat! Zdaj pa adrenalin raste! Ne spim, slišim vse, mislim da nihče razen starega mačka Strmine ne spi. On tako ne more spati pod 2000m nadmorske, ker ga duši. Vedno je na višinskih pripravah. Ne spomnim se točno ure samo vem, da je bila okoli ene zjutraj. Vstanemo! Junaki, ki niso vajeni gora se udobno tanko oblečejo, ko gredo malo ven, bi si najrajši oblekli še nahrbtnik. Slišim samo: »mater je mrzlo, kaj ni poletje!?«. Ja, fantje to so gore! Nebo je kot pravljica, jasno, zvezde bi lahko prijel. Narava spokojna, mi pa vremo od adrenalina. Če bi se adrenalin svetil, ne bi rabili svetilk! Zame vzpon in spust nič fizično zahtevnega. Samo spet en lepi trenutek, ki ga lahko preživim v gorah. Navdajo me z energijo in močjo, ki jo potrebujem v življenju!

Smo že v dolini. Tandem naju čaka, opremo nase in gremo na morje, saj je vendar poletje! Že po nekaj minutah z Mirotom ugotoviva, da je tandem najina prednost in ne slabost. Res, da morda nisva tako hitra, imava pa družbo, lahko se pogovarjava. Proti koncu fantje ugotovijo, da je najhuje, ko si utrujen in ostaneš sam s svojim uničenim telesom in pojenjajočo voljo. Ljudje smo družabna bitja, potrebno se je pogovarjati. Ja, midva z Mirotom to veva! V vožnji neizmerno uživava, prvič spremljam Sočo v vsej njeni lepoti. Naravo moraš videti, slišati in vonjati, takrat jo spoznaš. Če skozi potuješ z avtomobilom si za zvok in vonj prikrajšan. Greva čez Italijo, iz praktičnega razloga. Najino kolo nama ne omogoča prevelikih vzponov. Na treningu sva to izkusila- Puščava proti Lovrencu na Pohorju nama je dala vetra! Prenosi niso takšni, da bi to zdržali. Vsi so dvomili, da bova uspela, ampak midva nisva nikoli dvomila!

V Italiji je malo vmesne krize, če eden manj poganja, drugi to takoj čuti, joj kako se pozna. Oba morata delati, ni počitka. V sebe vrževa nekaj energetskih ploščic, glikogenske rezerve so se spraznile, potrebno jih je malo napolniti. Potem pa spet gre, požirava kilometre. Vmes še malo adrenalina, ko naš Ivan zapelje na avtocesto. Jaz sem mislil, da je on uglajen in umirjen gospod? Pa kje, pravi divjak! V Sloveniji menjava Smiljanu gumo- saj smo vendar team! Vedno bliže smo morju, vedno bolj sem utrujen, vedno bolj razmišljam o potopu. V glavi premlevam vse napotke, ki so mi jih dali fantje. Prva sva v Piranu. Stopiva s kolesa, malo popraviva mednožje in si srečna seževa v roke!

Zdaj pa potop! Miro sproščen, jaz pa na trnih. Pod vodo grem z Mirotom. To je dobro! Dolgo se poznava, to je človek, ki me je v življenju že veliko naučil. Zaupam mu. Vedno! Ko plavava do boje imam občutek, da se bom utopil! Neprijetno mi je ob misli na potop v to globino. Začnejo me grabiti krči v nožni biceps. Ja, super, še to! Nato se odločiva da greva dol, kar brez plavuti. Ko prideva pod vodo se poskušam sprostiti, uspeva mi, ampak samo zaradi Mirota, deluje tako sproščeno, imam občutek in verjamem, da sem ob njemu varen. Izenačujem brez težave. Zadeneva ob dno. Vem, da še ni konec, potrebno je še na površje. Nato se počasi vračava na površje. Miro mi določa tempo dviga. Začnem se veseliti, pod vodo uživam! Kar ne morem verjeti. Vedno sem imel strah do vode, zdaj pa glej še všeč mi je postalo. Pridem na površje. V meni je veliko veselje, ne kričim, se ne smejim, v meni pa nepopisni občutki: zadovoljstva, veselja, zmage, moči; želim ga deliti z drugimi, svojo ženo, sinom, prijatelji, vsemi! Splazim na čoln, sežem Mirotu v dlan, drug drugemu čestitava in še enkrat se mu iskreno zahvalim. Prav tako tudi Andreju, ki je pazil na vse nas. Greva na obalo. Tam počakava še ostale junake Projekta. Vesel sem, za vse nas!

Fantje, vem da sem vam že vsem čestital. Ampak moram še enkrat. Ta zapis bo večen in takšna naj bo tudi moja zahvala in čestitke vsem vam. Takšne ljudi potrebujemo!

10. oktober 2006

Od »gorskega« do »podvodnega« Triglava

Članek objavljen v Naši izviri

Avtor: Sandi Bitenc

Počasi odprem oči ter se malo pretegnem. Ob tem skorajda padem iz postelje, ki je slaba dva metra od tal. Vse je tako ozko in nenavadno in le trenutek traja, da sem popolnoma pri sebi. Seveda, danes je tisti dan, dan ko se bo videlo iz kakšnega testa smo narejeni. Čaka nas namreč ena najtežjih športnih preizkušenj v našem življenju. Za mene definitivno največja do sedaj.

Pogledam na uro in vidim, da je šele pol enih zjutraj. Do pričetka Projekta -2901 je še cela ura in pol, vendar od nestrpnosti ne morem več spati, kot tudi večina ostale ekipe. Slišim kako se pod menoj premika Smiljan in zašepetam: »Smilč, si gor?«. Hitro se oglasi odgovor »ja« ter še en kup »jaz tudi«. Heh, celotna ekipa je gor, očitno bi tudi oni radi čim prej na pot, ter izvedli že skorajda prastaro idejo o osvojitvi najvišje in najnižje točke Slovenije v enem dnevu. Prvič sem za to idejo slišal od prijateljev potapljačev pred skorajda petimi leti, ki pa so jo tudi že podedovali od nekoga. Kljub dogovorom pa uresničitve te ideje ni bilo na vidiku, vse dokler se zanjo ni zagrelo nekaj prijateljev iz fitnesa Forma. Tako smo čez zimo skovali načrt ter ga pričeli uresničevati. Postavili smo spletne strani, zbrali ekipo ter začrtali progo. Končna ekipa se je zbirala kar nekaj časa, na koncu pa nas je bilo 10: Jure Daić, Mirko Jerenec, Smiljan Fras, Andrej Hajnc, Boris Strmšek, Jože Kojc, Marko Potrč, Ivan Kobal, Gorazd Kocbek in jaz, Sandi Bitenc.

Sprašujem se, če bo pomanjkanje spanca vplivalo na današnje rezultate, saj smo se v posteljo na Kredarici spravili šele nekaj po 22. uri. Da nam nebi bilo prelahko, pa so poskrbeli tudi ostali planinci v koči, ki so veselo razgrajali in prepevali. Danes nas nič ne more ustaviti si rečem ter skočim iz postelje. Brr, kako je mrzlo, hitro nekaj toplega obleči. Trdno zavežem zdelane planinske čevlje, pod čelado pritrdim čelno svetilko in že sem pripravljen. Pri izhodu nas spremlja nekaj začudenih pogledov tistih, ki so ob drugi uri zjutraj še pokonci. Ni namreč veliko takih, ki bi hodili po Triglavu v popolni temi. Čez nekaj trenutkov so lahko videli le še poskakovanje desetih lučk nekje v daljavi.

In še dobro, da je bila tema, kot je rekel Strmina, tako namreč vsaj nismo videli kje hodimo. Vreme se je čez noč razjasnilo in tako se je na nebu svetilo na tisoče zvezd. Veliki voz, Severnica, glej tamle je mali voz. »Uh, raje se drži klinov, kot pa glej v zrak« spomnim sam sebe. Vsi se oprijemamo mrzlih klinov in jeklenic, ko se vzpenjamo na Mali Triglav in lezemo čez greben proti najvišjemu vrhu Slovenije. Vsi razen Strmine se razume, Boris je namreč profesionalni alpinist. Svojo pot na Triglav pa je tokrat popestril s tem, da se cel čas ni prijel niti enega klina ali jeklenice, niti včeraj pri vzponu do Kredarice.

Do starta smo se namreč že pošteno nadelali. Zbrali smo se v soboto dopoldan ter se z našo spremljevalno ekipo podali proti Mojstrani in Aljaževemu domu, od koder smo pričeli vzpon čez Prag do Kredarice. In tukaj smo danes, ob pol treh zjutraj, malo nad Kredarico, zunaj pa zmrzuje. Kljub vsemu je naša pot že od vsega začetka zaznamovana s smehom in dobro voljo, saj je tako lažje premagat ves napor in bolečine.

Počasi se bližamo vrhu Triglava. V temi pred seboj vidim vedno le tisti klin ter skalo. Vsake toliko naletimo na kakšno tablo in ko se ji približam, da bi prebral napis, vedno preberem le prvo vrstico »v spomin…«, »zadet od strele…«, »omahnil v globino…«. Še bolj trdno primem za klin ter upam, da se neurje, ki divja po Italiji ne obrne proti nam. Ob 3.15 smo že pri Aljaževem stolpu, 2864 metrov nad morjem. Najvišja točka Slovenije. Še malo pa se bomo spustili proti ničli in potem v minus, pod gladino morja. Ampak najprej naredimo kratko pavzo ter nekaj fotk. Nekateri smo prvič na Triglavu in nič nam ni prizaneseno. Smo že na kolenih pred Aljaževim stolpom, za nami pa Strmina z vrvjo.

Prvi del spusta se vleče, saj je potrebno sestopat po klinih in skalah. Ko gledam predse mi je kar malo neprijetno, ko v temi še vedno ničesar ne vidim. To je na poti navzdol še bolj očitno. Svetloba svetilke se zgublja v temi in zdi se mi kot, da se pred menoj razprostira neskončno brezno. Počasi pridemo do melišča. Sedaj se lahko pričnemo nekoliko hitreje spuščati. Mimo Doliča se spustimo v dolino Zadnjica in po Mulatieri v Trento. Izza sten se pokaže bleda svetloba in mi ugasnemo svetilke. Ko pešačimo še zadnji del, je sonce že močno in vidimo lahko stare, samotne hiše v idiličnem objemu narave. Nikjer avtomobilov in smeti civilizacije, tudi hrupa nikjer, le žuborenje potočka in žvrgolenje prebujajočih se ptic. Ob osmi uri pridemo do naše spremljevalne ekipe, ki nas že čaka na dogovorjenem mestu. Vsi smo veseli, ko lahko končno sezujemo težke čevlje, ki so marsikoga ožulili. Napolnimo bidone ter vzamemo vsak svojo energijsko ploščico. Potrebno je še prehodit par kilometrov do asfaltne ceste, kjer bomo sedli na specialke, s katerimi bomo opravili večino naše poti. Preoblečemo se v kolesarsko opremo in že drvimo s kolesi po klancu navzdol. Prvi del poti bo enostaven, saj se ob Soči teren skoraj cel čas spušča. Da pa ne bi bilo prelahko, mi že po drugem kilometru odpove pedalka. Kar groza me je ob misli, da bi moral odstopit. Hitro se zberemo skupaj in pogledamo kaj se da naredit ter na hitro popravimo kar se da, vendar še vedno ne deluje kot bi morala. S pozitivnimi mislimi in slabo zapeto pedalko oddrvim naprej. Proti Bovcu se nad nas zgrnejo oblaki in po nas se neusmiljeno usuje dež. Travniki in polja se potopijo v sivino, Soča pa kalna od dežnih kapelj ne zgleda nič kaj smaragdna. Na tankih kolesih ob dežju vedno postane nevarno, sploh na poti po klancu navzdol. Hitro smo dohiteli nek avtobus, ki se je obiral po ozki poti. »A bi ga prehiteli?« vprašam, potem ko sem za las ustavil za njegovimi rdečimi zavornimi lučmi. Skozi Tolmin proti Mostu na Soči, Kanal in Solkan prispemo v Novo Gorico. Sončni žarki so pregnali oblake in končno je možno sleči vetrovke. Naredimo še zadnji skupni postanek pred koncem, nato pa se ekipa razdeli na dva dela.

Medtem, ko so nekateri izbrali pot čez Italijo, se sam odločim za skupino, ki gre po težji poti, čez slovenski Kras. Sedaj se pričenjajo poznati razlike med posamezniki. Ekipa se raztegne tudi po nekaj kilometrov od postanka do postanka. Najbolje je pripravljen Jože, jaz pa sem mu tesno za petami, tam je namreč najlepše. Izmenjujeva se v zavetrju, sledijo pa nama Jure, Gorazd in Marko. Na špici kolone je vedno težko vozit. Občutek je tak, kot da bi za seboj vlekel vrečo cementa in čez čas začnejo noge peči in števec kaže vedno manj. 40, 39, 38… Čas da menjava. »Jože«! In že počivam v zavetrju Jožetovega karbonca.

Do Branika je pot še znosna, nato pa se pričenja prvi večji vzpon na Štanjel. Zadnji metri dviga so skorajda neznosni. Pa še slabo mi je od vseh energijskih ploščic in gelov, ki sem jih že pojedel danes. Mislim, da se mi bodo doživljenjsko uprli. Drvimo že proti Sežani in Divači, kjer sta ponovno dva hujša vzpona. Sedaj se mi zdi pot lažja, kriza je namreč za menoj in tudi ostalim se že poznajo celodnevni napori tako, da se je hitrost nekoliko znižala. Ura kaže namreč že pet popoldan, za nami pa je dobrih 180 kilometrov. Pa kljub temu še ni videti obale. Doma smo narobe izračunali razdaljo in tako števec pokaže kar 211 kilometrov, ko skozi Portorož, končno prispemo v Piran in sestopimo iz koles. Težak trening pred projektom se je obrestoval, tazadnja je vzdržala na trdem kolesarskem sedežu in po sedemnajstih urah fizičnih naporov čutim, da bom zmogel tudi potop na vdih. Z Juretom imava namreč namen priti do najgloblje točke Slovenskega morja z enim samim vdihom. Marko si je žal poškodoval koleno in ne bo poskusil potopa na dah.

Naše društvo H2O team je prevzelo organizacijo potapljaškega dela Projekta in tako sva z Juretom organizirala kar nekaj treningov potapljanja na vdih, pa vendar jih je večina ugotovila, da je to šport, ki mu je potrebno namenit veliko časa, volje in predanosti. Kljub dobrim rezultatom so se zato raje odločili za potop z avtonomno opremo.

Ko smo prispeli v Piran je skupina, ki je kolesarila čez Italijo ravno zaključevala svoj potop. Z nasmeškom do ušes so se vračali od bele boje, ki je označevala mesto potopa. Smiljan in Strmina sta do obale kar priplavala, Andrej in Miro pa sta prišla na čolnu. Sedaj je tako konec in si to lahko privoščita. S ploščico, na kateri je označenih -37 metrov se postavita ob bok svojega tandem kolesa, s katerim sta prevozila celotno pot. Na hitro jim čestitamo potem pa kar najhitreje v potapljaško obleko, saj sonce že postopoma ugaša v popolnoma mirnem morju. Še malo in bo tema. Z Juretom si nadeneva dolge plavuti, masko in uteži ter odplavava proti boji, ki je od obale oddaljena 350 metrov. Ni veliko, pa vendar se mi je sedaj zdela nepopisno daleč.

V vodi se ponovno bolje počutim. Nekakšna navada. Pri potapljanju na vdih je namreč pomembna sproščenost in koncentracija, ki je ob skoku v vodo, po tolikem treningu, že popolnoma samoumevna. Pri boji naju čaka čoln s katerega bodo pazili, da se nama nič ne zgodi. Preostali del ekipe se potaplja z avtonomno opremo le nekaj metrov vstran, ob drugi boji. Sedaj jih niti več ne vidim, tako sem osredotočen na še zadnji del današnje poti. Pogoji so izredno težki in srečo imava, da je morje mirno. Ko sonce zahaja, vidljivost v morju namreč hitro pada. Če pa je voda zraven še kalna in je na dnu mulj, potem vidljivost meji že na kavni zos. Naredim poizkusni potop do -20 metrov in takoj ugotovim, da potop ne bo lahek. Celodnevni napor je očitno pustil posledice. Noge so težke in občutki pod vodo so popolnoma drugačni kot običajno. Na globini je vidljivost zelo slaba. Ponovno sem na površju ter se pripravim za še en poskusni potop tokrat 10 metrov globlje. Od -20 do -30 metrov, je vidljivost padla skoraj na ničlo. Čez kratek čas se ponovno vrnem na površje ter se pričnem pripravljati na pravi potop.

Uležem se na hrbet, saj se tako najlažje umirim. Zadnji sončni žarki se lomijo v leči maske in majhni valovi mirno pljuskajo ob moj obraz. Voda je topla, pa saj je avgust. Diham globoko in počasi ter umirjam svoj utrip srca. Mišice se mi samodejno pričnejo sproščati in preplavi me trenutek miru in spokojnosti, ki ga hitro predrami misel na možnost krčev pri plavanju. Takšne probleme je imel namreč Miro, ki se je moral potopiti brez plavutk, saj so mu ob plavanju povzročale krče v nogah. Še enkrat se v mislih spustim ob vrvi do dna. Jure je že opravil z potopom in jaz naredim še zadnji izdih ter še zadnjič napolnim pljuča. Iz hrbta se obrnem proti vrvi ter se potopim pod gladino.

Prvi metri so najtežji, saj je vzgon še velik. Po nekaj sekundah plavanja pa se lahko spustim in kar samo me nese v globino. Pritisk izenačujem avtomatsko in brez problemov. Pri -20 metrih postaja voda vse temnejša, jaz pa še vedno drsim v globino. Še 10 sekund preteče in zaslišim pisk potapljaške ure, ki oznanja da sem dosegel -30 metrov. Usta napolnim z zrakom, da bom lahko še naprej izenačeval pritisk, na globini se namreč zrak v pljučih toliko stisne, da ga je nemogoče spravit do ušes, če ga nisi poprej shranil v usta. Roke držim iztegnjene naprej in čakam kdaj bom zadel ob dno. Ničesar več ne vidim in ko ugotovim, da sem na dnu, sem z rokama že do komolcev v mulju.

Na hitro potipam dno, se obrnem in pričnem s plavanjem proti površini. Sedaj je potrebno ponovno več moči, saj moram premagati negativno plovnost, ki nastane zaradi pritiska. Ker v bistvu ničesar ne vidim, pričnem plavati v napačno smer. V tako slabi vidljivosti se to hitro zgodi. K sreči z Juretom uporabljava »laneyard« s katerim sva pripeta na vrv. »Zzzzk« in že me je potegnilo na pravo pot. Ko se postopoma dvigujem me preplavi čuden občutek utrujenosti in pomanjkanja zraka, do površine pa je še 30 metrov. Še 45 sekund me loči do zraka, prvi krči pa prihajajo prehitro. Umirim se in občutke pripišem izčrpanosti. Še dobro da sem opravil že tudi globlje potope in zato vem, da sem dobro pripravljen. Mirno zato plavam naprej proti površju. Vidljivost se izboljšuje z vsakim metrom in pri -20 metrih ponovno vidim obrise vrvi, ki pravokotno reže gladino ter nakazuje najbližjo pot proti površini. Naslednjih 10 metrov se zdi neskončnih, nato pa počasi zagledam površino. Še malo in vzgon me bo sam odnesel proti zraku. Pri potopu so zadnji metri dviga najbolj nevarni, zato se poskusim še dodatno sprostiti in razmišljam, da bom pravilno vdihnil na površini. Iz moje perspektive sedaj vidim, kako se vrv končuje privezana na bojo, ki se rahlo premika sem ter tja z valovi. Še malo, še malo in zadiham. Vzamem si trenutek časa, da kisik ponovno steče po žilah, pogledam Jureta in oba si v vrisku trdno seževa v roke in uživava v najlepšem delu dneva.

Sonce je že zašlo in sedaj se prižigajo luči na obali. Trenutek je edinstven. Tudi preostali del ekipe je sedaj zaključil s potopom in sproščeno odplavamo proti kopnemu. Večkrat pogledam proti obali, kjer nas pričakuje ogromno ljudi, vključno z našo spremljevalno ekipo, brez katere tega dneva ne bi zmogli. Odvržem potapljaško obleko, nato pa kar takoj sledi pripovedovanje zgodbic tega dne. Jemo in pijemo, še naprej se smejimo in veselimo, v naših glavah pa že nastajajo zamisli za nove ekstremne podvige.

14. september 2006

Sonce in dež neskončnih kilometrov

Avtor: Boris Strmšek

Zazremo se v zvezdnato nebo, kjer se pred nami dviga temna gmota. Vrh Triglava. Naš prvi cilj. Ura je dve zjutraj, ponoči ali pozno zvečer, saj je vseeno, vsi nekoliko zaspano mežikamo. Večina tako ni mogla zaspati, mogoče malo treme, vznemirjenosti pred našimi cilji, ki smo si jih zadali, ne da bi se prav zavedali, kaj nas čaka, nekateri niso zatisnili oči mogoče zaradi nekih novih doživetij, zaradi prvič doživetih pravih, čisto zaresnih gora… Ampak sedaj se vse skupaj prične, naš projekt, za katerega smo se pripravljali zadnje mesece. »Gremo!« in kolona desetih lučk se poslovi od Triglavskega doma na Kredarici in krene proti vrhu naše najvišje gore. Malo navzdol, nato pa blagi vzpon in stojimo pred strmo črno steno. Zdaj pa bo šlo zares. Pričnejo se klini, iskati je treba tudi oprimke, pogledati za stope, črna praznina pod nami pa je vse večja. »Še dobro, da je tema, vsaj ne vidite, kje hodimo.« se pošalim. Mogoče nekaterim ni do šale!? Pa saj jim bom kdaj pokazal fotografije, kje smo hodili v temi. Sicer pa je naše druženje že od vsega začetka zaznamovano s smehom in šalami. Tako je vse skupaj bolj prijetno in lažje. Vzpenjamo se proti vršnemu grebenu Triglava, spremljajo nas klini in jeklenice, ki nočnemu vzponu dajo vsaj nekaj varnosti. Za nekatere bo ta prvi del pravi podvig, za nekatere kolesarjenje, ki še nas čaka, za koga tudi potop na dno slovenskega morja, ki bo zaključek našega projekta. Mogoče je tisto ta zadnje še najzahtevnejše, čeprav se tega ne zavedamo. Po vseh teh naporih bo treba še pod vodo. Ampak zdaj že je, kar je, za slavo je treba marsikaj pretrpeti, se šalimo.

S Triglava na kolo

Zračen greben in ograja iz jeklenice nas vodi z Malega Triglava do najvišje točke naših gora. Sij čelnih svetilk tu in tam osvetli kakšno spominsko tablo (»Ej, pubeci, tega je tudi strela skurla!«), markacijo, napis na skali, noge in roke pa tipajo pod nočnim nebom. Pogled na našo vrsto lučk mora biti od daleč prav zanimiv. In imamo tudi srečo z vremenom. Včeraj, ko smo prišli na Kredarico, so se megle razprle in pokazalo se je modro nebo. In tako je še sedaj. Med potjo navzgor od Aljaževega doma v Vratih po poti čez Prag je celo rosilo iz megle, potem pa so nas gore pozdravile s presenetljivimi razgledi. Iz meglic so se prikazovali s soncem obsijani vrhovi, divji grebeni in stene. Še kozoroge smo srečali na poti. Malo so nas sicer čudno pogledali, ampak niso se kaj prida zmenili za nas. Zadnji metri grebena, pot se položi in stojimo pred kovinskim stolpom na vrhu Triglava. Pred 110 leti ga je postavil župnik Jakob Aljaž iz Dovja. In še sedaj stoji ter pozdravlja obiskovalce. 2864 m visoko. Sicer so redki, ki hodijo tukaj naokoli sredi noči, kakor naša skupinica desetih čudakov. Veselje ob osvojeni najvišji točki Slovenije, zdaj je treba samo še do najnižje. Ah, pa saj ni tako daleč, nekaj ur sestopa, nekaj ur kolesarjenja, malo plavanja in potop… Potem pa na pivo. Vendar je tisto pivo zares daleč stran. Nekaj fotografij, treba je še krstiti tiste, ki so prvič tukaj zgoraj, štirim takšnim je tanka plezalna vrvica pobožala ta zadnjo, in naš spust se je pričel. Prvi del poti je še zahteven, strma pot, nekaj klinov, jeklenic, nato pa pridemo na melišče in od tukaj lahko tečemo navzdol. Na vsej poti gor in dol nisem uporabil nobenega klina in jeklenice, vendar je treba priznati, da je ponekod to kar nerodno. Pa saj smo preplezali že precej bolj zahtevnih smeri, sten, vrhov, in tale pot na Triglav ni po vseh neskončnih kilometrih plezanja zame kakšna posebna težava. Samo hitro je treba v dolino, ki je še daleč. No, eni niso navdušeni nad hitenjem, zato malo upočasnimo. Pa saj se nam ne mudi tako, pa mišice je tudi treba še čuvati, danes se je njihovo trpljenje komaj pričelo.

Mimo Doliča se spustimo po nekdanji mulatijeri. Med prvo svetovno vojno in tudi kasneje so Italijani tukaj gor z mulami tovorili vojaški material in hrano za vojsko, ki je imela pod Triglavom celo svojo postojanko. Italijane smo nagnali, stara kasarna se je že skoraj podrla, mule so že davno pocrkale, pot pa je še kar ostala. In vodila nas je vse nižje in nižje proti dolini Zadnjice. Tam si bomo nalili v potoku nekaj pijače, treba je veliko piti, saj bomo sicer dehidrirali zaradi naporov. Kmalu zvezde ugasnejo, mi pa tudi čelne svetilke, svetloba oznani rojstvo novega dne in končno se lahko ozremo na svet, ki se dviga pod in nad nami. Na levi Kanjavec, ki ima eno najvišjih sten pri nas, naša pot pa gre navzdol proti stari cesti sredi dolinice, ki jo obdajata Zadnjiški ozebnik na levi in Planja na desni strani. Drobimo šoder po Zadnjici, gremo mimo simpatičnih hišic. Stalno sicer ne bi živel tukaj, za kakšen vikend ali teden pa bi bilo čudovito. In če bi bila še dobra družba… Pri rampi sredi doline nas čaka naša spremljevalna ekipa. Nekoliko manj zaspani, kot mi. Ura je sedem, pet ur smo hodili. Ni tako blizu. Malo počijemo, nato se sprehodimo še do glavne ceste, tam pa je treba poiskati svojo kolesarsko opremo, se preobleči, obuti kolesarske čevlje, napolniti plastenke z energijsko pijačo, žepe pa z energijskimi geli in ploščicami. Še zadnji pregledi koles, nataknemo rokavice, čelade, vetrovke in drugi del našega projekta se prične. Kmalu se bomo ustavili na kakšni kavici, nekaj počitka bomo potrebovali, pa skromen zajtrk tudi ne bo škodil. In že brzimo po cesti skozi dolino Trente. Hitro se pokažejo prve težave, Sandiju nekaj nagaja pedalo, vendar ni druge, kakor nadaljevati. Bo že nekako. Kmalu se pojavi na desni gostilna, kjer se nato počasi prebujamo ob jutranji kavici. »Aahhh, ni nam lahko!« se zavemo, da je to komaj pričetek dneva. In noge že bolijo, Marko ima tudi prav fajn žulje.

The Road Goes On Forever

Ta stavek mi je prišel na misel, ko sem pritiskal pedale že nekaj ur, konca te naše poti pa še zdaleč ni bilo videti. Mislim, da je bil to naslov enega albuma skupina The Allman Brothers Band, to poznajo bolj stari rokerji. Ja, smo že stari, pa nam še vedno gredo neumnosti po glavi. »Jaz sem že prestar za te hece!« imam navado izjaviti ob kakšni priložnosti na našem alpinističnem odseku. Običajno me mlajši alpinisti sumljivo pogledajo, ker vedo, da imam že spet kakšno presenečenje za bregom, ki se bo za njih slabo končalo, še posebej, če bodo šli z menoj plezat. Ampak sedaj me že dobro uro noge pošteno bolijo, smo pa komaj na pol poti. Saj ne vem, koliko je že. 80, 90 ali koliko kilometrov? Malo vozimo skupaj, malo se prehitevamo, si delamo zavetrje, se lovimo eden drugega ali skupino, tu in tam se ozremo po dolini, skozi katero brzimo na kolesih. Ves čas nas spremlja Soča. Bovec, Kobarid, Tolmin, Most na Soči, Kanal, kmalu bo Solkan in Nova Gorica. Zjutraj nas je celo pral dež, zdaj pa se je zjasnilo in sonce nas greje, ko vozimo po cesti ob naši »smaragdni reki«. Tu in tam naredim kakšno fotografijo med vožnjo, saj nosim majhen digitalni fotoaparat kar v žepu kolesarskega dresa. Upam, da bo preživel. Pravzaprav to bolj upam zase, saj me bolijo noge, vrat, roke… Ja, pa rit me tudi že boli od tega kolesa. V življenju se nisem nikoli peljal več kot 100 km skupaj, pa še to z gorskim kolesom čez Pohorje. Sicer sem se v zadnjih tednih nekoliko bolj pogosto vozil, da se malo privadim, vendar je to vseeno razdalja, ki ni kar tako. Celo za izkušene kolesarje je daleč. V Solkanu se dobimo celotna skupina in naši spremljevalci. Brez njih bi mi bolj na tanko piskali. Oskrbujejo nas s hrano, pijačo, nam dvigajo moralo, fotografirajo, snemajo in še kaj. Mi pa samo vrtimo pedale in vrtimo pedale. Ko stopimo s koles, že vsi hodimo nekoliko bolj čudno. Tukaj se bomo razdelili na dve skupini. Ena gre do morja oziroma Pirana čez slovenski Kras, druga pa po Italiji. V drugi bosta predvsem Miro in Andrej, ki imata kolo tandem in bi zanju bili vzponi čez Kras nekoliko problematični. Najprej se mislim pridružiti skupini po Sloveniji, ampak so zame prehitri. Že tako kar precej čutim vse te kilometre, do cilja je še daleč in bolje bo šparati moči. Ko počivamo na parkirišču ob cesti med hišami Solkana, dolivamo pijačo, poskušamo pojesti kakšno energijsko ploščico, se nam čudijo starejše gospe z balkona. »Ja, kam pa kam, fantje?« sprašujejo. »Na morje, na morje, do Pirana.« odgovarjamo. »Joj, pa to je zelo daleč!« se še dalje čudijo. »Prišli pa smo s Triglava.« se še malo pohvalimo. »Ja, ja, ko smo me bile mlade…« ne vedo ali bi nam prav verjele. Ja, ko smo bili še mi mladi, vsaj nekateri, eni so še zdaj. Eh, pa saj nam še kar dobro gre. In že smo spet na kolesih, pedali se vrtijo spet z novo močjo, tu in tam se ozremo za kakšno luštno ob cesti, Piran se počasi bliža.

Malo iščemo mejni prehod, nato pa smo nagrajeni z odlično cesto, ki je še nekoliko širša, da nimamo težav s prometom. Čez Miren, nato pa skozi Rupo, mimo Doberdoba, skozi Jamlje in do Costiere – obalne ceste ter po njej ob morju do Trsta. Izogibamo se nevihtam, ali jih prehitimo ali zamudimo, le mokra cesta nas nekajkrat pozdravi. Skozi vrvež Trsta se prebijamo, dokler nas Ivan ne zapelje na avtocesto. Ima naštudirano bližnjico, ki pa nam dvigne adrenalin. Sicer se nam zdijo Italijani prav prijazni, saj nam vsi trobijo in nas pozdravljajo z dvignjenim prstom, vendar pa je bil krona vožnje po avtocesti 500 m dolg tunel brez luči. In Italijani vozijo tudi brez luči, mi pa jih tudi nismo imeli. To je bila kar nekakšna dirka za življenje, za menoj je vozil Smiljan, pa sploh nisem upal pogledati nazaj, če so ga že povozili ali ne. Ko smo bili spet na svetlobi vsi živi in zdravi, se nam je končno zdelo, da bomo mogoče tole našo vožnjo preživeli. Pa saj je samo še kakšnih 30 km.

Na Škofijah smo se poslovili od Italije in čakal nas je še zadnji del poti do morja. A takoj so se pričeli vzponi, da nam ni bilo preveč dolgčas. Sicer je prav presenetljivo, da je imela cesta že od vsega začetka kar precej vzponov, čeprav sem do sedaj mislil, da gre od hribov proti morju ves čas le navzdol. Vsaj takšen imaš občutek, ko se voziš z avtomobilom. Skozi Bertoke in do Kopra, tam pa dalje ob morski obali. V Bertokih je Smiljanu šla zračnica, zato smo imeli pol ure prisilnega počitka, ki nam je kar prav prišel. Spremljevalna ekipa je prinesla zračnico in kolo je bilo spet nared. V Kopru je bilo kaznovano moje fotografiranje med vožnjo. Zložil sem se po eni zelenici, da je trava kar letela naokoli, skoraj pa bi se zaustavil v drevesu. Po komolcih, kolenih in fotoaparatu je kar visela trava, ki sem jo hitro odstranil, pogledal naokoli, če me kdo vidi in skočil nazaj na kolo. Ostali štirje so se veselo nasmejani peljali mimo. Od Izole naprej nas je čakalo še nekaj klancev. Dol in gor, pa spet dol, nazaj gor… Vzponi so mi šli še zelo dobro, saj se pozna, da dobrega pol življenja že hodim po hribih. Še zadnji spust in že smo v Piranu.

Mokri del projekta

Počasi se prebijemo skozi mestece do pomola, kjer nas čaka ekipa za potop. Tudi tukaj namreč potrebujemo pomočnike. Čoln, oprema, varovanje in še kaj. Najprej pa se predamo sedenju, sedeže na kolesih smo končno zamenjali za stole, ki so se nam zdeli neskončno udobni. In na trdnih tleh smo se počutili nekoliko nenavadno, predvsem pa naša hoja ni bila prav prepričljiva. Števec na kolesu je kazal 191 prevoženih kilometrov. Se mi je zdelo nekam daleč. Vsekakor še nikoli nisem tako daleč kolesaril, pa kdo ve, kdaj spet bom.

Druga ekipa se je tudi počasi bližala obali, imeli so nekoliko daljšo pot, vzponi pa so jih tudi nekoliko utrudili. Še posebej Marko je imel težave, saj je imel že prej poštene žulje na nogah od Triglava. A so vsi vztrajali in smo jih že nestrpno pričakovali. Ura je šla proti peti popoldan, danes se ta dan kar vleče. Naša ekipa se je kar pripravila, na sebe smo navlekli neoprene, nataknili plavutke in maske ter odplavali proti beli boji, kjer je bila označena najgloblja točka slovenskega morja. Sicer ni daleč od obale, okoli 350 m, vendar se nam je to sedaj zdelo zares nekje že čisto pri italijanski obali. Pa zakaj nas tako mučijo?

Miro in Andrej sta že pripravljena, vendar ju grabijo krči v noge. Plavuti niso najboljše za razbolele noge. Gresta v čoln počivati, zato se potopimo najprej ostali trije. Na robu čolna se opremim, nato pa zdrsnem v vodo. Spraznim kompenzator, nato pa se prične počasno potovanje ob vrvi nekam proti dnu. Že prej so nam označili točko, kjer se moramo potopiti, vrv nam je za vodilo. Smiljan in Ivan mi ubežita v globino. Meni gre to bolj počasi, ker me hitro nabije v ušesa, čeprav ves čas izenačujem. Pa še nekaj me maska zafrkava, noter mi prihaja voda in moram si jo prazniti. Smiljan me počaka in opazi, da imam vodo v maski, zato mi poskuša dopovedati, da si jo naj popravim. Imam jo namreč čez neopren in logično, da pride nato voda tam noter. Pa kdo bi mislil na vse to, ko pa je že tako dolga pot za nami. Počasi, počasi se pogrezamo v temo, vidljivost je slaba. Nenadoma se mi zazdi, da se vidi dno, bolj kot temna preproga in kmalu sem z rokami v mulju. Smiljan pogleda na uro, nekaj čez 37 m je globine, malo pošarim po tleh, nato pa se prične spet počasna pot navzgor. Globina je že dovolj velika, da je treba navzgor počasi zaradi dekompresije. 25m, vidi se že malo bolje, 15 m, pa kdaj bo tega konec, 5 m, 2 m… Bravo, fantje!!! Ko pogledamo iz vode, nas fotografirajo. Snamem opremo, se malo nadiham, nato pa sledi še zadnji del – plavanje nazaj na obalo. Obrnem se na hrbet, mežikam v sonce, ki je že precej nizko ter se trudim, da ne bi utonil pred obalo. Po takšni dolgi poti bi bilo to zares škoda. Pa kdo bi potem spil pivo!? Kmalu je tudi to končano. Čestitke, stiski rok, trepljanje po ramenih, bolečine so za nekaj trenutkov pozabljene. Fotografiranja, prišla je tudi druga skupina, še malo in naš projekt bo uspešno zaključen. Po slovenski strani so prevozili vse skupaj 211 km. Čaka jih še morje, mi pa se predamo užitkom slave. Pametujemo, na plano pridejo zgodbice s poti, ki se jim bomo še dolgo smejali, noge, roke, vrat in še kaj pa boli. A tudi to bo minilo, pa treba si bo zmisliti še kaj novega. Mogoče vzpon na Grossglockner, najvišji vrh Avstrije, pa s kolesom do Triglava in vzpon še nanj, pa potem lahko dodamo še kakšno veslanje… Ah, pustimo neumnosti, čeprav ideja mogoče ni slaba. Naslednje leto bo treba nekaj počet, sicer bo dolgčas. Nekaj si bomo že zmislili, brez skrbi.

Pot je za nami, bilo je super! Hvala ekipi, hvala našim spremljevalcem, pomočnikom, vsem, ki so pomagali, da je Projekt -2901 uspel. Hvala Jožetu, da mi je posodil kolo, tudi Jerneju, ki mi je posodil kolesarske čevlje. Še posebej se je treba zahvaliti sponzorjem, ki se jim je zdel naš projekt zanimiv in so pomagali po svojih močeh. Pa gremo še kdaj!